Razumnejših pričakovanj, kakor so ta, ki so se dolgo zdela neznosno absurdna, ni. Drugih prijateljev in znancev, sopotnikov in sotrpinov, tudi pajdašev in adeptov, kakor so ti, ki takšna pričakovanja gojijo in včasih tudi naravnost izražajo, prav tako ni in jih ne bo. Drugega človeštva, kakor je to, ki nori zdaj za Presleyem, malo pozneje pa za še veliko bednejšo človeško figuro; ki gre na limanice vsakemu tiranu in demagogu; ki celo v najbolj tradicionalno civilizirani deželi sveta opušča najbolj zdravo od vseh pijač in si vse bolj množično kupuje eno najbolj škodljivih pijač iz ameriških retort ‒ drugega človeštva, razumnejšega in bolj značajnega, bolj dovzetnega za čast in dostojanstvo, žal ni in ga najbrž nikoli ne bo.