Današnji model horizontalne večjezičnosti (znanje več narečij v okviru istega jezika ali več različnih jezikov pri ljudstvih z nižjo stopnjo pismenosti ‒ ali znanje več narodnih jezikov pri narodih z višjo izobrazbeno stopnjo) je apriori obsojen na neuspeh, saj ne ustreza niti moralnim (enakopravnost) niti funkcionalnim (jezikovna kompetenca) kriterijem. Esperanto torej ne ogroža niti lokalnih narečij niti narodnih jezikov, temveč jim ravno zagotavlja preživetje. Avstralski sociolingvist Muhlhauser, profesor na univerzi v Adelaidi, je v Atlasu jezikov in interkulturno komunikacijo v Aziji, Ameriki in Pacifiku zapisal, da se bo v prihodnosti ohranilo samo kakih pet šest jezikov (po njegovem: angleščina, španščina, nemščina, francoščina, kitajska mandarinščina in indonezijski bahasa).