Od tistega trenutka, ko je prišlo do skupnega jezikovnega standarda, narečja niso bila več v konkurenčnem razmerju in mirno živijo ob knjižnem jeziku naprej kot izrazilo za domačo rabo. Zamisel esperanta je podobna, kakor je bila zamisel knjižne slovenščine: s svojim sonarodnjakom naj vsakdo govori v narodnem jeziku, s pripadnikom drugega naroda pa v mednarodnem jeziku esperantu. Kompletna jezikovna podoba jutrišnjega človeka naj bi bila torej vertikalna trojezičnost: narečje, knjižni narodni jezik, mednarodni jezik.