Drugače pa je bilo pri (in podobno pri), kjer je skupni jezik nastal po nekakšnem dogovoru iz najbolj ustreznih prvin posameznih narečij. Od tistega trenutka, ko je prišlo do skupnega jezikovnega standarda, narečja niso bila več v konkurenčnem razmerju in mirno živijo ob knjižnem jeziku naprej kot izrazilo za domačo rabo. Zamisel esperanta je podobna, kakor je bila zamisel knjižne slovenščine: s svojim sonarodnjakom naj vsakdo govori v narodnem jeziku, s pripadnikom drugega naroda pa v mednarodnem jeziku esperantu.