Zdi se, kakor da bi v globinski psihologiji rodov in narodov vladalo občutje, da so drugi rodovi in narodi krivi razbitja človeške enotnosti ‒ in njih jeziki so zunanja znamenja te prastare krivde. Zato med jeziki in kulturami ne vlada sproščenost radovednega ušesa, ki bi se preprosto veselilo zvokov, temveč ves čas vlada preziranje in sovražnost do tistih, ki so šibkejši ‒ in izprevrženo občudovanje in malikovalsko oboževanje tistih, ki so močnejši. Babilonska kazen ne vsebuje le žalostnega dejstva nerazumljivosti jezikov, temveč tudi še bolj žalostno dejstvo nestrpnosti in sovražnosti med njihovimi posedovalci.