Esperanto ni samo jezik, je tudi ideja in je tudi ljudstvo, ki ga uporablja in si prizadeva za uresničenje te ideje. Po svoji socialni sestavi je to ljudstvo še najbolj podobno v 19. stoletju: brez lastnega ozemlja, države, državnih, šolskih in kulturnih ustanov. To, kar so bile pri družine, v katerih so gojili izročilo in poučevali jezik, so pri ljudstvu esperantistov društva in klubi, strokovne organizacije, tisk, kongresi, srečanja, radijske oddaje, magnetofonska služba (ne le za slepe) in dopisovanje.