Resnica je seveda drugačna. Ni res, da bi esperanto ne gradil na tradiciji kulturno najpomembnejših evropskih jezikov; ni res, da bi ne bilo ljudstva, ki ta jezik govori, v njem ustvarja, ga razvija in ga izroča naslednjim rodovom. Tisti, ki vztraja pri trditvi, da takega ljudstva ni, bo dobil domačo nalogo: pojasniti bo moral, kako je mogoče, da se je ta »jezik brez ljudstva in tradicije« a tudi brez državne pomoči, ohranil dalj časa, kakor pa mogočni politični sistemi, podprti s tanki, zlatom in tajnimi službami.