Če gre za prvi, se pravi antropoidni pomen te besede, potem ni nobene ovire, da ne bi projicirali našega »duha« tudi v jezik, ki je nastal po premisleku in ne postopno z dolgotrajnim razvojem. Če pa gre za Duha kot duhovno bitje, ki ni odvisno od naših sklepov, potem je težava še toliko manjša, saj temu bitju ni treba vihati nosu nad pojavi, ki delajo sive lase spoštovanim akademikom na zemlji. Če Duh hoče, se lahko naseli tudi v tak jezik, kakršen je esperanto, kakor lahko odide tudi iz takega jezika, kakršen je slovenščina.