Esperanta se je treba naučiti, za to idejo se je treba izpostaviti, ne le posmehu, temveč včasih tudi hudemu preganjanju, zanj je treba neprestano prispevati tudi v materialnem in energetskem pogledu. Esperanto je danes, ko še ni sprejet kot uradni jezik Združenih narodov ali pa Evropske zveze, stvar tistih redkih posameznikov, ki čutijo soodgovornost za usodo sveta; ki jim ne zadošča, da svet zgolj funkcionira, temveč skuša jo kaj storiti, da bi funkcioniral na podlagi smiselnosti in pravičnosti. Relativno opazno prisotnost čudaštva in čudakov v gibanju za mednarodni jezik si je mogoče razložiti prav z nevzdržnim položajem esperantistov.