Esperanta ni mogoče kupiti, kakor lahko kupimo priključek na »Internet« ali prenosni telefonski aparat. Esperanta se je treba naučiti, za to idejo se je treba izpostaviti, ne le posmehu, temveč včasih tudi hudemu preganjanju, zanj je treba neprestano prispevati tudi v materialnem in energetskem pogledu. Esperanto je danes, ko še ni sprejet kot uradni jezik Združenih narodov ali pa Evropske zveze, stvar tistih redkih posameznikov, ki čutijo soodgovornost za usodo sveta; ki jim ne zadošča, da svet zgolj funkcionira, temveč skuša jo kaj storiti, da bi funkcioniral na podlagi smiselnosti in pravičnosti.