Ni še bilo slišati, da bi kdo zapustil svojo narodno skupnost, ker bi ga v njej motili čudaki. Tu pač vdano sprejemamo dejstvo, da smo, kakršni smo in da bo med nami vedno tudi nekaj čudaških ali celo neprijetnih ljudi, tudi takih, ki naši stvari ne delajo ravno časti. Zakaj bi bilo pri esperantu drugače?