Esperanto je konjiček manj uglednih oseb, ki imajo težave in primanjkljaje v družbenih in osebnih stikih in si tu najdejo nadomestilo... Za nemškega filozofa Carnapa (1891-1970) bi težko rekli, da bi mu manjkalo ugleda in da bi imel težave v komuniciranju ali druženju. V svoji znani knjigi Mein Weg in die Philosophie (Moja pot k filozofiji) je napisal tole: »Ko sem obiskal neki mednarodni esperantski kongres, se mi je zazdelo kakor čudež, ko sem opazil, kako lahko mi je bilo slediti govorom in diskusijam na odpr tih sestankih, v osebnih pogovorih z ljudmi iz številnih držav, medtem ko takim pogovorom nisem bil kos v jezikih, ki sem se jih leta dolgo učil v šoli.«