(Platon, Kratilos, 384D ‒ prev.) Drugo, na kar je mogoče sklepati iz tega opisa, pa je dejstvo, da je jezik v svojih konkretnih oblikah človekova umetna (danes bi rekli kulturna) stvaritev, h kateri ga Bog povabi v svoji diskretni moderaciji in mu pušča popolno avtonomijo v oblikovanju in organiziranju prvin, ki sestavljajo vsak človeški jezik. Sveto pismo samo nas obvešča o tem, da jezik človeku ni »padel z neba«, da mu ga ni pripravil Bog v konkretni obliki ‒ a da prav tako ni bil zajet že v človekovo naravo. Po pripovedi svetopisemskega pisatelja je človeški jezik nastajal ob defileju živih bitij ‒ a ta pomenijo v tej zgoščeni pripovedi le nekakšno zastopstvo vsega bivajočega, čemur naj bi človek določil imena.