V svojem znamenitem delu, ki je vse posvečeno vprašanju jezika in jezikovne adekvatnosti, v dialogu Kratilos polaga sogovorniku Hermogenesu v usta tele misli: »Meni se namreč zdi, da je ime, ki ga kdo čemu vzdene, pravilno. In če to spet predrugači in mu vzdene drugo ter onega ne kliče več tako, ni le-to nič slabše ka kor prejšnje ‒ prav kakor spreminjamo imena služabnikom in ni predrugačeno ime nič manj pravilno ko prvo dano.
Zakaj ničemur ni nobeno ime prirojeno po naravi, ampak je vzeto po postavi in navadi tistih, ki so imena navajeni dajati.«