Od drugih, tudi od svojih »matičnih« jezikov, se esperanto razlikuje po tem, da se ni rodil kot govorni, temveč kot pisni jezik. Ker je ta jezik rezultat načrtovanja in redakcije, povzema prednosti vseh svojih izvirnih jezikov (eleganco francoščine, natančnost nemščine, konciznost angleščine, bogato besedotvorje in glagolski poljščine in ruščine), hkrati pa je opustil ves balast, ki ga ti jeziki zaradi zgodovinskega razvoja ne morej odložiti, a dela učenje teh jezikov tako težavno. Tako izrazi esperantski glagol z vsega 12 končnicami več glagolskih oblik kakor francoščina z nekaj sto oblikami.