Esperanto ni jezik kakega naroda ali druge družbene skupine, zato ne more biti neposredni nosilec nacionalnih, razrednih, ideoloških, političnih ali verskih interesov. To ga po eni strani usposablja za mednarodno rabo, po drugi strani pa ima zaradi tega tudi vrsto težav, saj se nobena skupina, ki razpolaga z družbeno močjo, z njim ne poistoveti toliko, da bi pripomogla k njegovi uveljavitvi. Od drugih, tudi od svojih »matičnih« jezikov, se esperanto razlikuje po tem, da se ni rodil kot govorni, temveč kot pisni jezik.