Ker sodim tudi sam med tako ‒ namreč prostovoljno ‒ označene ljudi in ker gledam na prijateljstvo kot na veliko stvar med človekom in človekom, mi ne more biti vseeno, kakšno ceno morajo plačevati tisti, ki jim je kaj do prijateljstva z menoj. Ker pa je pripadnost esperantu, njegovi kulturi in etiki, njegovi notranji filozofiji in v neki meri celo religiji, sama po sebi prijateljski projekt najbolj intenzivne vrste, se tej označenosti ne morem odreči, da bi tako lažje ohranjal prijateljske vezi s posamezniki. V tem pogledu se pač pridružujem Aristotelovemu vzdihu: Amicus Plato, sed magis amica veritas (Platon je moj prijatelj, toda resnica mi je večja prijateljica).