Po drugi strani pa je esperanto z vsem svojim duhovnim in kulturnim ozadjem vendarle vsaj v razsežnosti vzorca že davno postal resničnost. To ni idejni projekt, o katerem bi se morali šele pogovarjati, temveč je že sto deset let obstoječa jezikovna skupnost, ki s tem jezikom živi, v njem ustvarja in ga razvija naprej. Z esperantom torej nikakor ni tako, kakor je bilo z idejo »brezrazredne družbe«, kjer se je moral posameznik žrtvovati za idejo, ki je bila teoretično gledano pač vprašljiva ideja med drugimi vprašljivimi idejami ‒ njene blagodati pa bi lahko posameznik užival šele, če bi ta ideja res zaživela po vsem svetu, se pravi po uspešni svetovni revoluciji.