Z rabo esperanta se človek identificira s celotno človeško resničnostjo, se pravi tudi z največjo bedo in z najhujšimi človeškimi stiskami. Taka identifikacija pa seveda ne ustvarja potrebe po pačenju lastnega jezika. Esperanto je sicer lepa in razumna ideja, a ni realno, da bi ta ideja kdaj uspela; esperanto je utopija...