Slovenščino je mogoče rešiti samo tako, da skušamo razumeti, kaj se dogaja v povprečnem, katerega konjiček ali poklic ni ravno gojenje vzorne slovenščine. Pri varovanju kakega jezikovnega sistema ne moremo računati na elito ozaveščenih uporabnikov jezika, ki so pripravljeni za jezik tudi veliko žrtvovati, temveč moramo računati s tem, da jezik zanje ni samo sredstvo za sporočanje, temveč je tudi identifikacijsko sredstvo. Ljudje pa se nasplošno raje identificirajo s tem, kar imajo za bogato in imenitno, kakor pa s tem, kar je morda sicer notranje bogatejše, a na zunaj velja za revno in neugledno.