(Prevod:, ZTT 1991) Dante se je v teh verzih, v tem najkrajšem povzetku filozofije jezika, najbrž oprl na podobno misel, ki jo je mogoče najti v kozmološki pesnitvi rimskega pesnika Lucretia Cara De Rerum Natura (O naravi stvari). Pesnik pravi takole: Razne glasove dajati je silila jezik narava, potlej je rabe korist izobrazila stvarna imena, ne kaj prida drugače, kot vidimo to pri otrocih, namreč, da sama jezika nemoč jih navaja na kretnje, kadar stori, da pokažejo s prstom na bližnje predmete. (L., De rerum natura 1028-1031, prevedel) A veliki Rimljan, ki so ga v prejšnjem stoletju po krivici označili kot materialističnega pesnika ‒ ker pač ni verjel v pravljice o bogovih, kakor so bile razširjene v tedanjem času ‒ se je navdihoval pri velikem Epikurju. Ta se je o nastanku jezika izrazil še določneje.