Med vsemi velikimi nacionalnimi jeziki je prav angleščina s svojo kapriciozno idiomatiko, s svojim ekstremnim izgovorom in pravopisom najmanj univerzalno izrazilo in večini ne-angležev postavlja neprehodne pregrade. Edina res univerzalna komponenta angleščine je njen izredno velik besedni zaklad, ki združuje mansko podlago, romanski dodatek iz časa normanske osvojitve v 11. stoletju in priliv grških, latinskih in pozneje še vseh mogočih drugih izposojenk. Vendar pa je ta prednost, ta odprtost angleškega slovarja za vedno nove izraze iz drugih jezikov, v esperantu še veliko večja.