Eden od specifičnih fenomenov esperantske kulture je prav dejstvo, da celo ljudje, ki v lastnem jeziku ne bi niti pomislili na to, da bi kaj napisali, v esperantu skušajo izraziti svoje misli ali se poskušajo celo v literarnih oblikah. Čeprav se slovenski otroci esperanta v šolah v glavnem ne uče ali pa se ga uče le fakultativno in zelo kratek čas, imamo med kar nekaj ljudi, ki so v tej jeziku pesnili, pisali prozo ali dramatiko, vsekakor pa eseje, razprave in članke. Med najbolj znanimi sta pesnik, ki je med obema vojnama izdal kar nekaj esperantskih pesniških zbirk ‒ in prof., ki je poleg lastnih del objavil tudi prevod Cankarjevega Hlapca.