Zamenhof je svoj projekt mednarodnega jezika naslonil na pet (vsaj v tistem času) kulturno najbolj pomembnih jezikov: francoščino, nemščino, angleščino, ruščino in poljščino. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je večina besed vzeta iz latinščine, pa je Zamenhof sprejel iz tega jezika samo tiste korene, ki se vsaj v zelo podobni obliki pojavljajo vsaj v treh od naštetih peterih jezikov. To načelo iskanja novih besed v esperantu velja še danes.