Bom kje v stanovanju človeka: ‒za okrasek med dvema težkima slončkoma ‒kot roža ‒kot domača žival, čuvaj ali igrača ‒kot obisk, ki smo ga hitro siti ‒kot uho Nekoga ali Nečesa Bo on, moj pisec, kdaj s ponosom pokazal name, češ to je tisti moj rokopis! Kakor koli, v meni, v knjigi, je vsakdo opomnjen, da gre zares. Zdaj bom pa še čisto po žensko razmišljala ‒ kaj pa, če se on, samo moj, ukvarja z neko drugo knjigo?