Herbersteina je močno začudilo vedenje botrov, ki so jih svojemu otroku določili starši: „vsakič, ko so se (ponavljajoč za duhovnikom določene besede) odrekli hudiču, so pljuvali po tleh“. Obred se je končal s tem, da so otroku odrezali pramen las, ki so ga nato povaljali v vosku in postavili na „določeno mesto v cerkvi“. Pri opisovanju obreda je Herberstein (kot že pred njim) primerjal katoliški obred krščevanja s pravoslavnim 99 , saj piše: „Oni (pri tem) ne uporabljajo niti soli niti sline (pomešane) z zemljo.“