Njegovi Moskovski zapiski so namreč v 16. stoletju postali evropska enciklopedija Rusije in svojega pomena niso izgubili niti v naslednjem stoletju niti pet stoletij pozneje 2. Noben diplomat iz 2. polovice 16. stoletja si ni drznil odpraviti se na dolgo pot na vzhod, ne da bi se predhodno seznanil s Herbersteinovimi spisi. Zgodovinarji Rusije, bodisi domači ali tuji, so ta vrelec ruske srednjeveške modrosti odkrili v 19. stoletju 3 , čeprav je resnično posmrtno slavo Herbersteinu prineslo šele 20. stoletje, natančneje njegova druga polovica.