Povečini tisti, katerim je bil naš narodni obstoj prepreka za njihove velikodržavne težnje. S tem niso ustvarjali samo prikrojene predstave o nas v našem evropskem okolju, kar naj bi opravičilo njihove raznarodovalne pritiske: da nismo zgodovinski narod, da ne moremo pokazati na kake velike epohe v našem nacionalnem razvoju, še posebej pa, da smo od razvite Evrope kvečjemu prejemali, nikdar pa ne soustvarjali njene kulture. To naj bi v nas ustvarjalo občutek ne samo hvaležnosti ampak zlasti odvisnosti - celo za doseženo nacionalno samostojnost. še huje pa je, da si je ta občutek drugorazrednosti v nemajhni meri utrl pot tudi v našo psiho in naše predstave o samem sebi.