Prve so določile formalne okvire diplomatskih opravil, pisna pooblastila, obvezna poročila in arhiviranje dokumentov. Od 12. stoletja naprej se pojavijo diplomati z vsemi opolnomočji, ambasadorji v službi Cerkve, od 15. stoletja pa so že splošno v službi tudi posvetnih vladarjev. V dobi reformacije in protireformacije se je na strani katoliške Cerkve, ki je stremela k ohranitvi svojih pozicij, pojavila močna potreba po diplomatski dejavnosti povsod tam, kjer se je morala soočiti z napredujočim protestantizmom.