Okljuk, kakih trideset do petdeset metrov visoka skalnata čer, je bil od reke povsem nedostopen, Tisti, ki so hoteli do njega z gozdnatih bregov na severni strani, pa so se srečali z dvema težavama: Do prvotnega stolpa na skrajnem južnem koncu čeri nisi mogel drugače, kot da si premagal dve globoki zarezi med skalovjem, kar pa je bilo nemogoče, če so imeli brambovci na voljo vsaj par vojščakov. Da je bilo grad dejansko mogoče učinkovito braniti, pove nenazadnje dejstvo, da ni bil nikoli v zgodovini zavzet. Navsezadnje ga niti sovjetska vojska ob koncu druge svetovne vojne ni zasedla in raz dejala, čeprav v tem primeru ni bila odločilna lega pač pa zgodovina gradu.27 Pri razmišljanju o obrambnotehničnih ukrepih in napravah tiste čase, je treba upoštevati, da so bili gozd, voda, strmina, pa tudi noč in vreme-sneg takrat skoraj nepremagljive ovire.