Dežele karantanskih so - kot je bilo že povedano sprejele razpad rimske oblasti z zadovoljstvom in so se vrnile k svojim tradicionalnim družbenim okvirom. Uradniki, rimski državljani in njihovi domači podrepniki so ali zapustili te kraje in se umaknili v no tranjost Italije ali na obale Istre, arheološke najdbe starokrščanskih refugijev v odmaknjenih višinah širom dežele pa pripovedujejo tudi o tem, da so se po vsej verjetnosti mnogi „kompromitirani“ rojaki, „rimski kristjani“, skupaj s tistimi Rimljani, ki iz tega ali onega razloga mogoče družinskega - niso hoteli zapustiti dežele, umaknili neposredni nevarnosti zaradi jeze rojakov v te takrat dovolj varne višine. Misli, da je bilo tako, pritrjuje tudi kasnejše dogajanje, ko so izbruhnili spopadi med „novimi kristjani“, krščenci novega pokristjanjevalnega vala in tradicionalisti, častilci enega, Stvarnika Svetovida, zvestimi starim običajem in izročilu.