nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Tako kot dobri stari silogizmi, tudi ta antropična argumentacija za velikost vesolja vodi k sklepu prek ”srednjega pojma“, in sicer časa, ki je potekel od nastanka vesolja: vesolje namreč mora biti zelo staro, da bi se v njem lahko rodili opazovalci, saj smo sestavljeni tudi iz takšnih elementov, ki se lahko ”zvarijo“ samo v sredicah zvezd in se potem v eksplozijah supernov raztrosijo po galaktičnem prostoru, od koder se nekateri spet zberejo prav na naši zemljici in končno prav v naših zavedajočih se telesih; in ker astrofizika uči, da zvezde živijo več milijard let, se mi lahko rodimo iz njihovega prahu šele po preteku tega časa; seveda pa zvezde ne morejo biti mlajše od celotnega vesolja; in ker se Hubblov horizont fotonov (ali Hubblova sfera) oddaljuje od nas vsaj s svetlobno hitrostjo, je dandanes, ko smo končno tu in opazujemo nebo, oddaljen od nas že, recimo, 15 milijard svetlobnih let.**
<opomba>** Natančneje: hitrost raztezanja Hubblove sfere (tj.
hitrost oddaljevanja ”horizonta fotonov“ od opazovalca v središču sfere) je odvisna od relativističnega modela: v FRW-modelih, pri katerih se hitrost raztezanja s kozmičnega časa zmanjšuje (tj., pri katerih je vrednost ”zaviralnega parametra“ q pozitivna), je hitrost oddaljevanja Hubblove sfere celo večja od svetlobne, in sicer za faktor: c(1+q). Kot je bilo že rečeno, to ni v nasprotju z Einsteinovo (posebno) teorijo relativnosti, ker Hubblova sfera ni kak materialen objekt, ampak zgolj geometričen pojem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani