nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Eden izmed takšnih pojmov je, na primer, ”stvarjenje iz niča“ (creatio ex nihilo): ko filozofija ali teologija govorita o stvarenju iz niča v tradicionalnem (recimo tomističnem) pomenu, je s tem mišljen nič v dobesednem pomenu, kolikor je o niču sploh mogoče govoriti; ko pa fiziki kozmologi govorijo o stvarjenju ali nastanku vesolja iz niča, s tem mislijo na nastanek materije in energije ter prostora-časa iz vakuuma, ki seveda ni ”čisti“ nič, saj naj bi v njem že veljale določene kvantne zakonitosti. Podobni konceptualni nesporazumi nastajajo pri vprašanju ”začetka časa“: začetek časa si običajno mislimo kot ”prvi dogodek“, ki pa je neizogibno že v času, sicer ne bi bil prvi. O začetku časa se v sodobni kozmološki literaturi pogosto govori precej filozofsko naivno, zato nas npr. filozof kozmolog Bernulf Kanitscheider opozarja, da ni nujno, da bi v razvojnem modelu vesolja sploh obstajal kak prvi dogodek, četudi je vesolje končno staro:
”Dogodki v bližini t = 0 lahko ’potekajo‘ kakor realna števila v odprtem intervalu (0, 1), ko se približujejo ničli“ [Kanitscheider (1), 263], tako ”da ni nobenega prvega dogodka“ [prav tam, 444].
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani