nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Kot je znano tudi iz poljudne kozmološke literature, je bistvo teorije napihnjenja domneva, da se je v drobnem delčku prve sekunde zaradi ”fazne spremembe“ ob zlomu simetrije med močno in elektrošibko atomsko silo sprostila velikanska energija, ki naj bi vesolje ”napihnila“ (po analogiji z balonom, ki pa ni vselej najbolj ustrezna) v razmerju neznanskega faktorja najmanj 1 : 1028 [gl. npr. Kanitscheider (1), 283]. Če je hipoteza napihnjenja resnična, bi odgovorila tudi na dve ”paradoksni“ vprašanji, ki se zastavljata znotraj FWR-modelov kot standardnih scenarijev razvoja vesolja po prapoku: 1) zakaj je vesolje videti tako ”ravno“, evklidsko, namreč v smislu globalne prostorsko-časovne relativistične geometrije, in 2) kako to, da znotraj našega zaznavnega horizonta vidimo kot izotropne - in ob predpostavljenem kozmološkem načelu obenem kot homogene oziroma ”usklajene“ - tudi tiste regije vesolja (npr. dve regiji na nasprotnih straneh neba), ki po FWR-modelih
raztezanja prostora sploh niso mogle nikoli biti medsebojno vzročno povezane (namreč zaradi ”prepočasne“ svetlobne hitrosti, ki pa je po relativnostni teoriji največja možna hitrost, s katero se lahko prenašajo vzročne verige po prostoru). Guthova teorija napihnjenja rešuje problem ravnosti (1) z domnevo, da se je prostor v tistem drobnem delcu prve sekunde tako neznansko povečal, da je zdaj znotraj celotne Hubblove sfere videti ”raven“ (ali vsaj ”skoraj raven“, kvazi-evklidski), čeprav je bil morda pred napihnjenjem ves kaotično ”naguban“; problem horizonta (2) pa bi bil rešen s tem, da se je, domnevno, med napihnjenjem prostor raztezal z nadsvetlobno hitrostjo, kar bi pomenilo, da so regije, ki so bile prej lahko vzročno povezane in že ”usklajene“, šele z napihnjenjem izgubile možnost vzročne povezave.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani