nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
V našem kontekstu je zanimivo ugotoviti, da sta oba Einsteinova modela - prvi, ”parmenidovsko“ statični, ki ”žal“ ni več empirično ustrezen zaradi opaženega raztezanja vesolja (in drugih razlogov), predvsem pa drugi, dinamični Einstein-De Sitterjev ”ravni“ model, ki pa je še vedno aktualen za opis dejanskega vesolja - s filozofskega stališča najbolj zaželena med vsemi sodobnimi kozmološkimi modeli, ker sta najbliže našim predstavam o idealni kozmologiji, preprosti in jasni sliki sveta, platonski popolnosti vesolja, ki naj bi čim bolj jasno odražalo enovitost in večnost naravnega nomosa in/ali božjega logosa. Toda kot kažejo nekatere najnovejše astronomske meritve ukrivljenosti vesoljnega prostora s pomočjo opazovanja zvezd supernov v drugih galaksijah (Perlmutter, Garnavich, 1998 in pozneje), je verjetno tudi ”preprost“ Einstein-De Sitterjev idealno ”ravni“ model prej plod nekakšnega umišljenega oziroma v mislih pričakovanega popolnega kozmosa
kot pa opis dejanskega vesolja.*
<opomba>* V sodobni kozmologiji se ponavlja Keplerjeva zgodba: kljub njegovemu prizadevanju, da bi Osončje opisal kot platonsko navdahnjeno popolno ”svetovno harmonijo“, so Keplerja dejstva prisilila, da je v zakone gibanja planetov uvedel namesto krožnih eliptične orbite - in glej: prav s tem odmikom od idealnosti je postal, poleg Kopernika, utemeljitelj novoveške astronomije!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani