nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Veš,, ko premišljujem o ”filozofski veri“, si mi vse bolj zdi, da je njen najgloblji temelj prepričanje v nepoljubnost sveta: šele s tem prepričanjem pridem do misli o obstoju stvarnika nebes in zemlje. Pri Schellingu pa naj bi bilo ravno obratno: poljubnost oziroma kontingentnost stvarjenja, popolnoma svobodna creatio ex nihilo, naj bi bila izhodišče za filozofsko vero v božjo svobodo (in posledično tudi za prepričanje v človekovo svobodno voljo) ter eo za vero v sam obstoj stvarnika kot pravolje, tiste nepojmljivo svobodne ”volje, ki ničesar noče“, pa vendar vse ustvari. Sprašujem se - ali se Schelling s takšnim razumevanjem božanske narave kljub vsemu ne vrača v novoveško tradicijo kartezijanskega subjekta, ki je ”nad“ oziroma ”pred“ naravo?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani