nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Čim več premišljujem o Vekovih sveta, tem bolj sem izgubljen v njih - in vse bolj nerešljiv se mi zdi problem prehoda: le kako večnost, tista tiha ”volja, ki ničesar noče“, preide v svet, v življenje? Saj tudi če sprejmem misel, da za stvarjenje ni nobenega drugega razloga razen božje ljubezni, se težko sprijaznim z neko drugo mislijo, ki se mi zdi neločljiva od prve, namreč da je svet potemtakem naključen in da ga prav lahko tudi ne bi bilo, ko bi se volja odločila drugače, namreč če ne bi sledila ljubezni, ampak svoji ”zanikujoči“ misli in ostala v sebi. Zato se sprašujem, ali je bila ljubezen, ki je ustvarila svet, resnično brez vsakega temelja, brez vsakega razloga... celo brez tistega najglobljega prepričanja, da je bit boljša kot nič?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani