nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Toda zdaj, ko govoriva predvsem o naravi in njenem odnosu do, se ne bova spuščala v ontološke finese razmerja med bivajočim in bitjo. Opozorim naj te samo, da pomena izrazov ”bivajoče“ in ”bit“, kakor ju uporablja Schelling, ne sovpadata z bolj znano Heideggerjevo niti s klasično Heglovo terminologijo, čeprav sta slednji bliže; in celo pri samem Schellingu v različnih obdobjih njegovega filozofskega razvoja njun pomen ni vselej isti - v Vekovih sveta je ”bivajoče“ tisto v naravi in/ali v božanski volji, kar je aktivno, tisto, kar biva iz sebe in za sebe kot subjekt, medtem ko je ”bit“ ono pasivno, ki šele prihaja k sebi s prebujanjem narave, v njenem napredujočem sámospoznanju, v vzponu k duhu; torej Schellingova ”bit“, tradicionalno gledano, bolj ustreza objektu kot subjektu... Zdaj morda bolje razumeš Schellingov stavek, ki si ga maloprej prebral, namreč da je Bog ”bit in bivajoče in je od obeh vedno neločljiv“: tudi v tem stavku je izražena ena izmed ”klasičnih“ Schellingovih
misli, namreč da Bog ni zgolj čisti duh, saj je enako neločljiv od duha, subjekta, ”bivajočega“, kakor tudi od narave, objekta, ”biti“.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani