nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Veste, mojster, včasih si mislim: no, recimo, da bi mi nekega lepega jutra rekla, da se je premislila in ne gre v Pariz, niti kam drugam, ker se želi poročiti z menoj in mi vse življenje ostati zvesta, saj na vsem širnem svetu ljubi samo mene, prav nikogar drugega... in da se je navsezadnje uštela tudi pri dnevu spočetja, tako da je otrok, ki ga nosi, zagotovo moj... - če bi dočakal to srečno jutro, ko bi mi povedala vse to, mi padla v objem in mi šepetala besede ljubezni, bi bilo potem kaj drugače? Slutim, da kmalu zatem, ko bi čar trenutka minil, ne bi bilo nič drugače! Ona bi ostala ona in jaz bi ostal jaz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani