nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Nekaj strani dalje Schelling pojasnjuje, da je razum - pa tudi smisel oziroma smoter, telos - prisoten že v samih naravnih stvareh, na primer v kristalih, in sicer kot ”notranji demiurg“, kajti ”delovodja <der Werkmeister> mora biti mišljen kot neločljiv od svojega dela, kot sam v njem prebivajoč, kot eden z njim“ [prav tam, 270 (229)]. Predstava, da v svetu deluje ”notranji demiurg“, je značilna za panteizem, v nekem smislu pa Schellinga spet približuje tudi k Heglu, vendar se obenem pokaže tudi bistvena razlika med njima, kajti Schellingov ”stvarnik“ ni Um, vsemogočni Logos, tako kot Heglov, in poleg tega ni nikoli, niti na samem začetku stvarjenja, ločen od narave, ampak vselej deluje v naravi. O Schellingovem pojmovanju imanentnega stvarnika zanimivo piše tudi angleški ”šelingovec“ Andrew Bowie, ki v knjigi Schelling in moderna evropska filozofija poudarja razliko med Schellingovim in Heglovim prehodom od
transcendentalnega subjekta k objektu, od logike k naravi, in v zvezi s tem pravi:
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani