nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
tu povzema Kuzanskega, namreč njegovo distinkcijo med kvantitativno neskončnostjo (neomejenostjo) vesolja in kvalitativno neskončnostjo: vesolje je neskončno, vendar ”nedovršeno“, kajti v vsakem svojem delu je nepopolno, končno, medtem ko je Bog v svoji neskončnosti ”dovršen“, tj. ”popolnoma popoln“. Bog je ”strnjeno“ ali ”zavito“ (complicatamente) neskončen, svet pa je ”odstrto“ ali ”razvito“ (esplicatamente) neskončen [gl. prav tam, 188]. - Podobno uči v drugem znamenitem pogovoru z naslovom O vzroku, principu in Enem (1584). Na začetku petega dela tega tetraloga, ki je tudi preveden v zborniku, tokratni Brunov govorec Teofil vzneseno pravi: ”Vesolje je torej eno, neskončno, negibno“ [, 161].
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani