nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Gre za povsem hipotetični model, za spekulativno misel o globalnem vesoljnem zrcaljenju, ki se je porodila spričo pojava, znanega v astronomiji kot ”gravitacijsko lečenje“: da gravitacijska polja kakor leče ukrivijo svetlobne žarke, ki bežijo mimo velikih mas... in s svetlobnimi žarki je po Einsteinu ukrivljen tudi sam prostor. - No, in če zdaj to misel povežem s problemom neskončnosti vesolja, ki ga je prvi radikalno zastavil Giordano: tudi če bi se kdaj izkazalo, da gre pri našem videnju neba res za nekakšno vesoljno zrcaljenje, za ”optično prevaro“, ki nam našo lastno galaksijo Mlečno cesto prikazuje v nebroju drugih galaksij, njenih časovnih ”replik“, tudi tedaj bi bilo vesolje za nas še vedno velikansko, namreč ne samo brezmejno, ampak tudi praktično neskončno, saj smo v njem izmerili razdalje, ki presegajo milijarde svetlobnih let! Si predstavljaš, kaj je milijarda svetlobnih let?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani