nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
(Mimogrede rečeno, s to kategorično trditvijo se je logični pozitivizem, kot se je pozneje izkazalo, ujel v lastno zanko.) Zanimivo pa je, da so na drugi strani takratne akademske filozofske javnosti tudi novokantovci, predvsem pripadniki marburške šole, poskušali vključiti glavne Einsteinove novosti v prenovljeni transcendentalizem. Cassirer je leta 1921, torej šest let po Einsteinovi objavi enačb splošne relativnostne teorije, izdal knjižico z naslovom K Einsteinovi relativnostni teoriji, v kateri si je prizadeval, da bi Einsteinovo ”invariantnost“ (oziroma ”kovariantnost“) fizikalnih zakonov prikazal kot transcendentalno formo narave, neodvisno od izkustvene ”vsebine“: teoretska fizika naj bi bila transcendentalna ”v formi enačb in sistemov enačb, ki so kovariantne ne glede na poljubne substitucije... in s tem je predmet fizike določen kot ’predmet v pojavu‘...“ [Cassirer (1), 53]. Cassirer pri svojem poskusu uskladitve Kanta z Einsteinom modificira Kantov prvotni pomen pojma
”transcendentalno“, kar je še posebej očitno, ko skuša Einsteinovo četverje prostora-časa razumeti skozi Kantovo transcendentalno estetiko, sklicujoč se na to, da sta prostor in čas pri Einsteinu dokončno izgubila vsako realnost ”na sebi“ in postala ”transcendentalno idealna“.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani