nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Prav sklepaš, saj ima vsako gibajoče se telo in tudi vsak žarek svojo lastno geodetko - tj. najkrajšo svetovnico v prostoru (in obenem, zanimivo, najdaljšo v času!) - tako da Zemljina geodetka pri njenem prostem kroženju v ukrivljenem prostoru, katerega ukrivljenost je pretežno določena s Sončevo maso, seveda ni ukrivljena samo toliko, kolikor je ukrivljena geodetka svetlobnega, ki pride z neke daljne zvezde in le ”oplazi“ naše Osončje, pri čemer se njegova smer komaj kaj spremeni; kajti če bi se pot svetlobnega pri vstopu v Osončje ukrivila v krog, bi bilo naše Sonce - črna luknja! K sreči pa Sonce ni črna luknja, in zato ukrivljenosti prostora okrog Sonca ne ponazorimo z lijakom brez dna, ampak le z rahlo vdolbino na sicer ravni (prazni) površini, z vdolbinico, v katero se ”ujame“ težko telo, kakršno je Zemlja, medtem ko hitremu svetlobnemu žarku vdolbinica samo malce spremeni smer potovanja po ravnini (praznini). Oba, tako Zemlja kot svetlobni žarek, pa ”prosto padata“ v
ukrivljenem prostoru, čeprav se v ravnem evklidskem prostoru njuno gibanje kaže kot vrtenje Zemlje okoli Sonca oziroma kot rahla sprememba smeri na poti skozi Osončje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani