nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
No, če se vrnem k pojmu ”vesoljnega bloka“: kritiki so Minkowskemu in Einsteinu očitali, da se v njuni relativistični metriki čas reducira na prostor, na zgolj četrto prostorsko dimenzijo - torej da se čas ”uprostori“ ali ”spacializira“ ter s tem domnevno izgubi svojo bistveno in specifično lastnost: usmerjenost. Iz relativističnega ”uprostorjenja“ časa pa naj bi sledil, kot so menili nekateri, tudi determinizem, češ da je v ”vesoljnem bloku“ štirirazsežnega prostora-časa prihodnost načelno enako dostopna kot preteklost, podobno kot so v prostoru dostopne vse smeri. Na formalni ravni to sicer drži, dejansko pa je treba upoštevati dvoje: prvič, tudi če bi šlo za determinizem, gre tu - kot sem že prej rekel - za vnaprejšne védenje (in s tem določenost) dogodkov zgolj v vseobsežnem božjem, ne pa v omejenem človeškem umu; in drugič, nadaljnji razvoj fizike po Einsteinu je pokazal, da relativnostna teorija ni absolutna oziroma univerzalna razlaga
celotne narave (Einstein je sicer upal, da bo), ampak se ji morajo pridružiti še druge teorije, ki pa niso deterministične, prej nasprotno - predvsem kvantna fizika, ki je v svojih metodoloških temeljih indeterministična, poleg nje pa tudi nekoliko starejša statistična termodinamika, ki obravnava entropijo kot fizikalno osnovo usmerjenosti ali anizotropije časa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani