nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Nič lažjega: pri nekem prostorskem predmetu, na primer mizi, ti omogoča njena spominska slika, njeno ”imanentno predmetenje“ v tvoji zavesti, da vsakič prepoznaš njeno istost, na primer, če se s pogledom, ki si ga odvrnil, spet vrneš k njej in jo prepoznaš kot isto mizo - in analogno ti omogoča imanentni časovni predmet, ki ga konstituirata retenca in reprodukcija, da vsakič znova prepoznaš Bachovo glasbeno frazo, kadar jo spet slišiš. Melodija kot časovni predmet je v retenci in reprodukciji tako ali drugače odsenčena, vendar ostaja zavesti dostopna kot ista melodija zaradi identitete svojega ”kajstva“ ali eidosa ali bistva... In če se zdaj vprašaš, od kod prihaja ta zmožnost ”identifikacije“ oziroma prepoznavanja predmeta v njegovi istosti, ali če se vprašaš, kaj sploh omogoča konstitucijo imanentne predmetnosti - ti Husserl odgovarja, da je njen izvor identitetna sinteza transcendentalnega jaza.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani