nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Omenil sem že Husserlovo ugotovitev, da je retenca kontinuiran proces, v katerem se vsakokratni zdaj nenehno modificira v polpretekli pravkar; novi zdaji ves čas izpodrivajo stare zdaje, ki postajajo pretekli, vendar spominska reprodukcija lahko obnovi neki pretekli zdaj in ga ponovno vzpostavi kot imanentno sedanjega, ga ”reaktualizira“ - medtem ko retenca vsakokratni zdaj zgolj neposredno ohranja v ”aktualnosti“. Husserl ugotavlja, da ni ostre meje med zdaj in pravkar, kakor tudi v retencijskem ”repu“ ni ostre meje med ”pravtisom“ (neposredno zaznavo) in njegovo retenco - ali, če spet uporabimo prispodobo kometa: ni ostre meje med njegovo glavo in repom. Kajti samemu bistvu časovnega doživljanja pritiče, da je to doživljanje vselej že zavest o preteklem. Husserl pravi:
”Pač pa bistvu časovnega zrenja <Zeitanschauung> pripada, da je [to zrenje] v vsaki točki svojega trajanja (ki jo lahko refleksivno postavimo za
predmet [obravnave]) zavest o ravnokar preteklem in ne zgolj zavest o točki zdaja <Jetztpunkt> neke predmetnosti, ki se kaže kot trajajoča.“ [prav tam, h 12, (26)]
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani