nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Ta Husserlova misel je bila ena izmed pomembnih iztočnic za njegovega svojeglavega učenca Heideggra - nadarjeni učenci so praviloma svojeglavi - ki je svoje prvo in največje delo Bit in čas (Sein und Zeit, 1927) zasnoval na končni eksistencialni časovnosti, ki se človeku oziroma ”tu-biti“ kaže kot ”biti-h-koncu“ (Sein-zum-Ende) ali ”biti-k-smrti“ (Sein-zum-Tode). Vendar pa Husserl pri svojem ugotavljanju zamejenosti oziroma končnosti fenomenološkega časovnega polja ni imel v mislih samo končnosti človeškega življenjskega časa, ampak je mislil bolj splošno: horizont nekega poljubnega časovnega predmeta, na primer nekega Bachovega kontrapunkta, je končen - četudi njegova meja ni vselej jasna, saj horizonti časovnih predmetov praviloma sežejo čez njihovo vsakokratno trajanje - analogno, kot je končen (in obenem odprt) horizont nekega prostorskega predmeta, recimo neke pokrajine, če jo zavest zaobjame v predmetno celoto.
.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani