nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Vendar je neposredna Husserlova iztočnica pri analizi zavedanja časa filozofija Brentana, predhodnika fenomenologije, ki je prvi eksplicitno postavil v središče filozofske obravnave časa imanentni čas toka zavesti, iz katerega naj bi potem sledile oziroma se šele skozenj razumele vse druge modalitete časa, tudi fizikalni ”objektivni“ čas - in to je bilo vsekakor nekaj bistveno novega v odnosu do Kantovega pojmovanja časa. Nazoren primer za imanentno (fenomenološko) doživljanje časa - primer, ki ga navaja že Brentano, razvije pa Husserl - je časenje (Zeitigung) nekega glasbenega tona (ali melodije kot zaporedja in kombinacije tonov) v zavesti. Pri Husserlovi analizi časa nastopa ton kot tipičen primer ”časovnega predmeta“ (Zeitobjekt) - vendar ne kot fizikalno nihanje strune v klavirju ali zraka v piščali, ampak kot fenomenološko razumljeni predmet (v) zavesti; obenem pa v skladu z osnovno zamislijo fenomenologije to ne pomeni, da je predmet (oziroma ”objekt“) zgolj
”subjektiven“ - je namreč fenomen kot danost (v) zavesti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani