nova beseda
iz Slovenije
Marko Uršič: Štirje časi / Pomlad, poved v sobesedilu:
Ni naključje, da se Husserl na začetku sklicuje na enajsto poglavje Avguštinovih Izpovedi in pravi, da pri analizi zavedanja časa (Zeitbewußtsein) ”še danes lahko z rečemo: si nemo a me quaerat, scio, si quaerendi explicare velim, nescio <če me nihče ne vpraša, vem, če pa hočem sprašujočemu razložiti, ne vem>“ [Husserl (4), h 1 (3)]. Vendar je neposredna Husserlova iztočnica pri analizi zavedanja časa filozofija Brentana, predhodnika fenomenologije, ki je prvi eksplicitno postavil v središče filozofske obravnave časa imanentni čas toka zavesti, iz katerega naj bi potem sledile oziroma se šele skozenj razumele vse druge modalitete časa, tudi fizikalni ”objektivni“ čas - in to je bilo vsekakor nekaj bistveno novega v odnosu do Kantovega pojmovanja časa. Nazoren primer za imanentno (fenomenološko) doživljanje časa - primer, ki ga navaja že Brentano, razvije pa Husserl - je časenje (Zeitigung) nekega glasbenega tona (ali melodije kot zaporedja in kombinacije tonov) v
zavesti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani